Spomin na to, kako je Izola lepo mesto decembra, je že skoraj zbledel in sedaj se počasi obuja spomin, kako je tukaj poleti. Ne morem se tudi odločiti, kaj mi je ljubše. Tiste romantične lučke pozimi, ko se noč zelo hitro začne ali pa tisti dolgi dnevi poleti, ko je Izola polna življenja. Trenutno smo ravno nekje na polovici med zimskim romantičnim časom in med poletnim polnim dogajanjem in se ne morem odločiti, kaj mi je ljubše. Sicer pa tudi ta čas ni napačen. Ima vseeno tole malo mestece nekakšen poseben čar, ki mi tudi za čuda zelo ustreza. Predvsem, ker ni polno turistov ali pa polno vnetih nakupovalcev daril.
Ker sem imela prost dan, sem se sprehodila po celem mestu gor in dol večkrat, saj je vseeno Izola zelo majhna, kar pa še ne pomeni, da ni v njej zanimivih stvari. Res, da traja dlje časa, da človek kaj takega odkrije, ker mora malce bolje pogledati, ampak se pa vseeno najde. Na primer kakor kakšna manjša butična trgovinica z domačimi izdelki. Tam sem res našla pravo zakladnico vsega možnega za svoj dom. Neverjetno res, pa sem bila že tolikokrat tukaj pa vseeno še vedno po vseh teh letih najdem, kaj kar še nisem. Najprej sem mislila, da je to neka nova trgovinica, ki jo je dobila Izola, pa mi je lastnica povedala, da je že precej let tukaj in da jo skoraj vsi domačini poznajo. Sicer je malce skrita, ker ji bolj ustreza to, da ni na preveč frekvenčnem prehodu. Posledično jo kakšen turist niti ne najde, ampak, deluje bolj lokalno in se niti noče prevel osredotočati na turiste, ker jo skrbi, da bi bila preveč odvisna od njih. Kar ji dam po svoje čisti prav. Me pandemijo vsekakor ni utrpela večje škode.
In tako me je Izola ponovno presenetila, ko sem že mislila, da sem jo v celoti spoznala