Po končanem študiju sem začela iskati delo, da bi si zaslužila kakšen euro, takrat sem videla oglas, da iščejo v trgovini z nogavicami študentko, šla sem na razgovor in delo tudi dobila. Nikoli si nisem predstavljala, da bom prodajala nogavice, kar nekaj časa sem potrebovala, da sem spoznala vse artikle po sestavi in namenu.
Tako sem prodajala:
- otroške nogavice,
- moške in ženske nogavice,
- medicinske.
Uživala sem v tem delu, ker sem perfekcionist, sem vedno delala prav in tako dolgo, da je delo bilo narejeno. Kmalu sem dobila povabilo za redno zaposlitev. To je bila moja najlepša odločitev, kajti tako sem postala poslovodja. Rada sem delala to delo, skrbela sem za celotno trgovino, zalogo, dobavo, hkrati sem se posvečala strankam, imela lepe odnose z zaposlenimi, z leti pa smo z nekaterimi razvile prav dobre prijateljske odnose. Vedela sem, da bom enkrat morala iti, ker to ni bila služba v moji izobrazbi in slej ko prej, bom morala naprej. Pa je prišla priložnost, dala sem odpoved in šla v novo službo v kateri mi je prav tako lepo, a še vedno so mi v spominu ostale nogavice, to so bila lepa, ko sem se imela najlepše. V teh letih sem spoznala samo sebe, v teh letih sem spoznala prekrasne ljudi, ki jih cenim še danes, ker so mi dali možnost, da sem bila lahko del njihove ekipe.
Danes, ko se sprehajam po trgovinah, še vedno vsepovsod opazim nogavice, kupujem pa jih še vedno v moji trgovini, kjer sem delala. Spomini na ta leta so prekrasni, včasih pomislim tudi na to, da bi lahko ostala in prav nič mi ne bi manjkalo. Lahko bi imela še naprej vse to, rada sem imela to službo, ljudi, moje zaposlene punce, študentke. Vsaka je pri meni pustila pečat, nogavice pa imajo pri meni posebni košček v delu srca.