Na morju ni nič čudnega, če ti nasproti pride rak ali te uščipne v prst. Nekateri se jih bojijo, drugi jih spet lovijo. Sama spadam v kategorijo tistih, ki se jih bojimo. Zato, pa ni nič čudnega, da sem tako kričala, ko se mi je pripetila tale zgodba.
Preteklo poletje so me hčerka in njena družina vzeli s seboj na izlet. Šli smo na lepo peščeno plažo, kjer je veliko školjk in tudi kakšen rak se najde. No, rakov je veliko, vendar se zarijejo v mehko mivko, samo sem pa tja čutiš, ko te kakšen na rahlo uščipne v prst.
Kraj je bil kot iz raja. Kilometre dolga peščena plaža, park s senco, kamor smo raztegnili brisače in dolga, dolga pot do plitvega morja. Noro. Otroka sta kar tekala in kričala od veselja. V vsaki luknji, ki je migala, se je pokazal kakšen rak. Z veseljem sta jih lovila in zbirala na kup. Gradila sta jim trdnjave. Raki so pa bežali in se zarili nazaj v mehko mivko. Preživeli smo prekrasen dan. Ko smo se tako podili po vodi, sem vnučku rekla, da z rakom požgečka mamico po hrbtu. Kaj hujšega. Nisem pričakovala kaj takega. Mamica se je obrnila in ugotovila najino namero, ter vnučka obrnila proti meni. Tako sem se ustrašila, ko je za mano tekel rak s tistimi velikimi kleščami, da sem na vso moč bežala in kričala. Hčerka in otroka sta se od smeha jokala. Jaz pa tudi, ampak od strahu. Porabila sem kar nekaj kalorij in ugotovila, da sem kar v dobri kondiciji.
Tej prigodi se še danes smejimo. No, meni ni tako zelo smešna, sploh ko se spomnim, kako sem tekala naokoli in kričala. Ljudje so me gledali in se čudili. Ostali so se smejali do solz. Najbrž tudi rak ni prav užival, ampak saj smo ga potem spustili.