Ko človek spregleda stvari, potem se mu vse lepo zloži skupaj in točno ve, kako naprej, tako sem jaz dobil šolo, ko sem podaril ploščice mojim staršem, saj jih imam zelo rad. Samo včasih so druge stvari bolj pomembne, kot pa sama ljubezen in skrb. Prišel sem do spoznanja, da moja sestra vleče vse vrvi in da jaz nisem popolnoma nič pomemben. Moja draga sestra si je lastila hišo mojih staršev, to sem si mislil, a prišel je dan, ko sem pod oknom zvedel resnico, ko sem zlagal ploščice pod balkon.
Takrat sem doživel šok, moji starši so bili v hiši in sestra, ki je prišla iz druge strani, ni vedela, da sem jaz spodaj. Vprašala je starše zakaj sem jaz kupil ploščice, če pa bo hiša enkrat njena. Ko sem jaz to slišal, sem nehal delati, res nisem tega pričakoval, zabolelo me je v srce. Takrat sem začutil več kot bolečino, kajti šlo se je za hišo ja, vendar prizadelo me je bolj ta neodkritost do mene, da so bili že vse dogovorjeni in so to skrivali pred menoj. Zložil sem ploščice in šel domov.
Starši so me po nekem času klicali, kam sem šel, pa nisem bil razpoložen za pogovor, preveč je bolela ta neodkritost, ko so že vse splanirali brez mene, počutil sem se kot bedak. Zahvalili so se za ploščice, jaz pa sem si takrat mislil le eno, da so ploščice zadnja stvar, ki se jo kupil. Nisem bogataš, da bi lahko tako razsipaval z denarjem, moja sestra ima denarja veliko več, več delam in pomagam kot ona, a ker sem jaz šel v svet, z razliko ob nje, ko je ostala v istem kraju, si jaz ne zaslužim in ne potrebujem ničesar. Hvala lepa, življenje je eno samo, ploščice so mi odprle oči in začel sem živeti po svoje, ja moji sestri pa se je obrnilo na slabše, ker je morala po novem delati vse, kar sem prej delal jaz.